HVALEŽNOST – čustvo, ki te nežno objame & navda z zadovoljstvom.
Kot otrok hvaležnosti nisem namenjala prav posebne pozornosti. Zdi se mi, da je bila tedaj na nek način samoumevna. Obenem pa je v tistem času niti nisem še povsem razumela. – Kadar sem nekaj dobila, ali pa je nekdo zame storil nekaj prijaznega, sem bila enostavno vesela in se za to tudi zahvalila. Tako zelo preprosto. Sem mi zdi???
V mladosti sem se postopoma pričela seznanjati z različnimi vidiki duhovne rasti in takrat sem prvič zasledila obliko hvaležnosti, ki je prej nisem poznala. – Hvaležnost za obstoj & življenje.
Obliko hvaležnosti, ki zajema toliko področij, da jih je skorajda nemogoče povsem zajeti:
- Hvaležnost za čisti zrak, ki ga dihamo.
- Hvaležnost za celice, ki poganjajo naše telo in ga ohranjajo pri življenju.
- Hvaležnost za sončne žarke, ki nas ogrejejo ter napolnijo z vitaminom D.
- Hvaležnost za drevesa & rastline, ki nas oskrbujejo s kisikom & hrano …
Vendar tudi v tistem obdobju še nisem bila povsem pripravljena razumeti in sprejeti takšnega načina mišljenja. Zdelo se mi je, da je vse to samoumevno in nič kar bi si zaslužilo biti »okronano« za slovite besede hvaležnosti.
Hja, vsak razvoj potrebuje svoj čas… Kapnilo mi je nekje sredi študija in takrat sem končno dojela, da je prvi korak do uresničitve svojih želja (oz. sanj) ravno HVALEŽNOST!
Kdo bi si mislil, kajne? Nekaj kar te naučijo takoj po tem, ko prvič odpreš usta… (Hvala.) Očitno so v navodilih za življenje pozabili dodati zvezdico, ki bi nas kasneje opomnila, v katero poglavje je potrebno pogledati.
Po naravi sem bolj neučakane sorte in ko se nekaj novega domislim, želim to uresničiti kar se da hitro – Najraje kar sedaj. (Vem, delam na potrpežljivosti in pot na kateri sem trenutno, je več kot očiten znak, da mi nekako počasi uspeva…)
Tako sem tudi tedaj mislila, da je to to in nadaljnji trud ni več potreben. Mhm, seveda…
Izkazalo se je, da se bo potrebno še kako potruditi in hvaležnost vključiti v redni vsakdan. Lotila sem se malo po malo. Vsak dan sem v svoj planer zapisala 3 dogodke, za katere sem bila tisti dan hvaležna in tako pridno vztrajala vso leto. S časom mi je to dejanje prišlo v navado in zahvaljevanje je postalo del mojega vsakdana. Zvezek in pisalo nista bila več nujno potrebna, saj so misli hvaležnosti postale dovolj, da so me napolnile s srečo, mirom ter notranjim zadovoljstvom. Hkrati pa je tudi moje življenje počasi postajalo vedno bolj uravnovešeno.
Hvaležnost nam namreč omogoči, da pričnemo ceniti svoje življenje takšno, kakršno je ter se za nekaj trenutkov umaknemo od vihranja proti nesmiselnim ciljem.
Hvaležnost je tako še danes obvezni del moje vsakdanje rutine – bodisi v obliki jutranje meditacije ali pa med opazovanjem ptičkov na bližnjih drevesih.
In naj vam nekaj namignem: Še nikoli mi ni zmanjkalo novih idej, za kaj sem lahko hvaležna.
Zato vas vabim, da se mi pridružite in se za nekaj minut poglobite vase ali pa ozrete okoli sebe. Prepričana sem, da vam uspe našteti vsaj 10 dogodkov/oseb/reči, za katere ste ta trenutek hvaležni.
Snežni pozdravček,
Aurelia