Danes sva z Aurelio v cisterno zbrala 1000L vode. Prišli so nama namreč končno narediti vrtino za vodo, vendar kdo bi si mislil, da pri vrtanju za vodo potrebujejo ravno to.
Po vodo sem hodil z 20L plastenkami do bližnjega ribnika, ki je bil oddaljen približno 500m. Aurelia pa je medtem črpala vodo iz izjemno majhnega potočka zraven cisterne z malo črpalkico, ki jo je poganjala baterijska ročna vrtalka. Vse skupaj nama je vzelo slabe 4 ure z veliko vmesnimi premori.
Ko so nekaj dni pred tem vrtalci prišli k nama postaviti stroje ter pripraviti opremo za pričetek dela, so se skorajda obrnili, saj niso verjeli, da nama bo dejansko uspelo »na roke« zbrati 1m3 vode. Sam sem bil tisti čas na žalost v službi. Kaj naj rečem – ni šlo drugače in vsa čast Aurelii, da je ponovno prevzela vso organizacijo. Zvečer pa mi je povedala, da so bili pri nas nekoliko preplašeni in predvsem izjemno začudeni nad težavnostjo dela. Hja, naš dom je res divji – tla so močvirnata, teren je razgiban in vse je zaraščeno. Večina se zgraža, nama pa trenutno tako najbolj odgovarja.
Pa vendar sva hvaležna vsakemu, ki zbere pogum in nama (kljub zahtevnim okoliščinam) priskoči na pomoč pri opravilih, ki jih ne zmoreva sama.
Vse te misli so me spremljale, ko sem danes nosil vodo. Razmišljal sem o besedah družinskih članov, prijateljev in znancev, ki so naju skeptično ”občudovali”, kako preprosto sva brez kurjenja preživela zimo.
(Zakaj? – Tako je naneslo in prva zima se nama je zdela skorajda »preenostavna«. Sva avanturista? – Najverjetneje.)
Narava ni kruta ali nesramna, samo nepredvidljiva. Ko se jo enkrat naučiš spoštovati in z njo sodelovati, postane življenje prav prijetno.
Nato me preide misel na današnje trende sodobne družbe. Opažam, da si vse več ljudi želi živeti »sredi gozda, obkroženi z zajčki in marjeticami«. Ko pa jih povprašaš, zakaj se tega še niso lotili, ti največkrat odgovorijo, da je pretežko oz. se enostavno ne da.
Priznam, res je na trenutke težko, vendar meni osebno je takšen način življenja prinesel veliko več radosti in zavedanja, kot pa težav in zagat. Sicer pa je moje mnenje, da je vse mogoče, če verjameš da je mogoče. In obratno – nemogoče je le tisto, za kar se odločiš, da je nemogoče.
Vem, da ne moremo biti vsi »Rambo« – imamo različne vrednote, želje in pričakovanja. Temveč včasih sem resnično presenečen, kako daleč nas je pripeljal moderni svet. Če dobro pomislimo, je bilo že dobrih 50 let nazaj, življenje povsem drugačno. Ljudje pa veliko bolj vzdržljivi, kot danes. Pa to sploh ni tako dolgo časovno obdobje.
Res je, ni nam več treba živeti »v jami«. Vendar po mojem mnenju se je sodobni človek preprosto preveč oddaljil od narave. Dojema jo bolj, kot sliko na steni ter se ne zaveda, da je v resnici del nas.
Ne vem kateri način življenja je pravilen. Za naju je ta, za marsikoga najbrž ne. Vem pa da nas pri iskanju sreče ne smejo ovirati mali izgovori. Potrebno je stopiti izven cone udobja in zakorakati svojim sanjam nasproti, ne glede na to kako nemogoče se sprva zdijo. Dostikrat sprejemanje na videz negativnih reči, dolgoročno prinese veliko več sreče in notranjega ravnovesja, kot pa zavračanje le teh, zavoljo kratkoročnega užitka.
V življenju bo vedno obstajalo ravnovesje – kajti če ne občutiš temačnih obdobij, kako boš lahko cenil svetlobo in ljubezen?
- Nihče ne bo cenil vsake kaplje vode bolj kot tisti, ki zanjo prej trdo gara. Bodisi, da jo nosi »na roke« ali pa si celo izkoplje svoj vodnjak.
- Dokler ne občutiš ostrega mraza na svoji koži, ne boš spoštoval božanja toplih sončnih žarkov.
- Če se nikoli zares ne utrudiš, ne spoštuješ počitka.
In ko enkrat sprejmeš, da svetloba in tema hodita z roko v roki, spoznaš da je pravzaprav vse tako, kot mora biti.
Naj zaključim z mislijo, da naj vsak živi takšno življenje, ki mu najbolj odgovarja – le naj bo pri tem iskren sam s seboj ter naj se ne boji izzivov, ki s pred njim. Ti so le življenjske lekcije in del celotne dogodivščine.
Vallar