Kokoši me (do pred kratkim) nikoli niso posebej impresionirale. Zdele so se mi nerodni ptiči, ki nas oskrbujejo s hrano in moram priznati, da sem si jih želela izključno zaradi jajc. Bi rekla, da izjemno pohlepno in egoistično razmišljanje za nekoga, ki ljubi in spoštuje naravo v vseh njenih oblikah.
Vendar moje mišljenje le ni bilo tako zelo sebično, kot se morda na prvi pogled zdi… Pred dobre pol leta sva z Vallarjem prvič zakorakala v kmetijsko zadrugo, kjer sva si kupila nujno potrebne gumijaste škornje. Ob odhodu iz trgovine sem zaslišala čivkanje in o tem povprašala prodajalko. Ta se je prijazno nasmehnila in izpod pulta potegnila škatlo majhnih rumenih kepic, ki so se prerivale ena čez drugo. Piščančkov je bilo okoli trideset in cena za enega? 0,35 eur. Torej za ceno ene kave, lahko »v torbici« domov odnesete 4 piščančke.
Na poti do avta sem premišljevala o tem kaj bi se zgodilo, če bi vsak teden pokupila vse preostale piščete ter jim enostavno dala novo priložnost. Temveč takšno – s pridihom ravnovesja. Midva jim dava hrano, kurnik in svobodo. Preživetje pa je nato njihova stvar. Do doma sem misel že opustila in prišla do zaključka, da je trenutno pri nas že za odrasle kokoši premrzlo.
Planirala sem jih nekje pozno pomladi ali začetek poletja. Pa vendar, tukaj se na srečo vse dogaja bolj spontano…
Sosedi so nama podarili mladega petelina in ker ga nisva želela spremeniti v »kurjo župo« sva mu na hitro zgradila kurnik ter ga sprejela v najin dom.
A, kaj bo petelin brez svojih kokošk?
Odpravila sva se v akcijo in priskrbela tri »brhke« kokoške. Ampak ker nama nihče od znancev ni znal priporočiti kje bi sredi zime in epidemije lahko dobila mlade kokoši, sva se napotila direktno do farme. Uslužbenec je iz ogromnega kokošnjaka v eni roki prinesel vse kokoši ter jih v nekaj sekundah strpal v škatlo. Debelo sem gledala v škatlo pred sabo – iskreno so se mi kar malo zasmilile in močno sem upala, da jim bo pri nas vsaj malo lepše.
Spraševala sem se kako bo – 10 ° C sploh vplivalo nanje ter ali bodo sposobne nesti jajca. Ah, važno da ima naš petelinček družbo. Bo že narava uredila tako, da bo prav.
Ko sva prispela domov in odprla škatlo, sva na najino presenečenje poleg kokošk zagledala tri jajčka. Navdušenje je bilo seveda velikansko in ponosno sem hodila po skednju, kot da bi jajca znesla sama. Ponoči je zopet zapadel sneg in temperatura je menda padla na – 13° C. Zjutraj sem zato malenkost zaskrbljeno odhitela pogledat, ali je naša nova kokošja družina sploh še živa.
Na srečo jim ni bilo hudega in v nekaj dneh so se vse že nekoliko privadile na novo okolje. Kmalu zatem pa sva ugotovila, da jim je očitno prav udobno. Saj so se kokoške pridno pustile crkljati, jajčka pa so bila na meniju skoraj vsak dan.
Recept: Pustiva jih naravnemu ravnovesju in se vmešava le, kadar potrebujejo najino pomoč.
Urnik je zelo preprost. Ko vzide sonce jim na hitro očistiva kokošnjak, zamenjava vodo in krmo ter odpreva loputo. Prvi na plano pogleda petelin, za njim pa se mu občasno pridružijo tudi ostale kokoške. Skupaj nato »marširajo« po travniku in nam delajo družbo v skednju.
Proti večeru se kokoške vrnejo v kurnik, petelin pa se namesti na enega izmed tramov v skednju. Od tam ga morava zatem odnesti k ostalim. – res neumno, če mene vprašate… Sploh se ne zaveda pred čim vsem ga moramo varovati. Mislim, da bomo morali na tem področju malo ravnovesja še vnesti.
Kokošja družina mi je kaj kmalu prirasla k srcu in neverjetno se mi zdi, kako je lahko ena navadna kokoš, ki jo tako rada pripravim v rižoti, obenem tako ljubeča. Počasi se navajamo en na drugega in z vsakim tednom, ki ga preživimo skupaj, smo bolj povezani.
Ne vem, kaj bo prinesel čas in kako bo naša pernata skupinica napredovala v prihodnosti. Vem pa, da nam je lepo in da nam bodo te trenutki zagotovo še dolgo ostali v spominu.
Zdaj pa lahko noč in eno kokoško za pomoč.
Aurelia