Narava je končno zacvetela v vsej svoji veličini in z njo se je ponovno prebudila tudi najina želja po ustvarjanju.
Osebno deliva leto na dve poglavitni obdobji – čas rasti in čas počitka. Znanstveno ju je v naprej težko točno določiti, saj ima narava svojevrsten ter nekoliko nepredvidljiv ritem. Vendar če jo pozorno opazujemo, ji prisluhnemo ter jo začutimo, lahko zaznamo v katerem delu svojega cikla se nahaja. Takšno delitev najlažje potrdimo z opazovanjem premikanja nebesnih teles, ki posledično različno vplivajo na vsa živa bitja. Raziskovati ju je mogoče na različnih razsežnostih ali področjih, temveč po najinem mnenju to ni potrebno, saj imamo dovolj dovršene čute, da nam sporočijo vse kar moramo vedeti – le uporabiti jih moramo.
Živali in rastline, ki nas obkrožajo, točno vedo kdaj je čas za počitek, prehranjevanje, telesno aktivnost ali razmnoževanje. Njih ni treba posebej poučiti o tem
- kdaj in zakaj je potrebno spati,
- kolikokrat na dan in kaj morajo jesti,
- na kakšen način in kdaj poskrbeti za higieno,
- kolikšna je primerna teža/ velikost za njihovo vrsto,
- kdaj je čas za razmnoževanje …
Na drugi strani pa ljudje, ki veljamo za najbolj razvito in izpopolnjeno bitje na Zemlji, iz tega delamo celo znanost. Svoje življenje posvečamo raziskavam o tem kako moramo pravzaprav živeti in redkokdo se zamisli nad tem absurdom. Vsak posameznik namreč že od rojstva točno ve, kaj je najbolje zanj. Vendar, ker so naši čuti otopeli od vseh pripomočkov, ki jih uporabljamo in navodil, ki jih prejmemo, smo nanje skorajda že pozabili.
Pričelo se je torej obdobje rasti in življenje je moč opaziti kamorkoli usmerimo svoj pogled. Okolica postaja vse bolj zelena in zvoki najrazličnejših živali naznanjajo, da smo prešli v čas prebujanja in ustvarjanja. Sonce nas s svojo svetlobo in toplino počasi ovija v energijo, ki nas navdaja z motivacijo in upanjem ter nam omogoča ponovni zagon.
Po dolgih mesecih počitka se predrami tudi človek, ki z nasmehom na obrazu aktivno zakoraka novim podvigom naproti. Pri tem pa ga pogosto zmoti sistem današnje civilizacije, ki mu neprestano zatira prvobitne občutke ter ga poskuša stlačiti v nekakšen kalup. Svojo naravno potrebo po ustvarjanju tako prilagodi družbi in s tem zatre svoj unikatni potencial.
Ljudje se (tako kot druge živali) med seboj razlikujemo in kar je za nekoga zdravilno, je morda za drugega škodljivo. Obenem pa se, glede na obdobja v našem življenju, spreminjajo tudi naše osebne potrebe. Zato je skoraj nujno, da se naučimo ponovno obuditi svoje čute ter si iskreno prisluhniti.
Kdaj ste se nazadnje vprašali, kaj VAM (ta trenutek) najbolj odgovarja?
Izkoristite obdobje rasti sebi v prid ter ustvarite nekaj povsem novega in iskrenega – vašega.
Aurelia & Vallar