Najboljše ideje se ponavadi porodijo v najbolj nepričakovanem trenutku, ki je obarvan s kančkom norosti in obilo radosti…
Začelo se je tistega poletnega večera, ko sva sedela na skali sredi gozda in opazovala potok, ki je tekel pod nama. Sončni žarki so vztrajno prodirali skozi krošnje dreves, ptički pa razigrano poskakovali po vejah. Bilo je malodane čarobno in tedaj se je v nama prebudila želja, da se končno osvobodiva vseh lažnih družbenih vrednot in pričakovanj. – Sklenila sva, da prisluhneva sebi in preprosto slediva svoji osebni sreči.
Lahko bi celo rekli, da sva slepo skočila in le verjela, da nama bo uspelo…
Kmalu po tistem sva si poiskala svoj košček »raja na zemlji« ter v roku parih mesecev skoraj popolnoma opustila način življenja, ki sva ga bila vajena pred tem.
Preselila sva se tako rekoč iz vsega v nič: udobno stanovanje sva zamenjala za nekaj hektarov zemlje in se počasi – a vztrajno, lotila ustvarjanja svojega pravega doma: ljubečega, mirnega ter polnega ravnovesja.
Elektrike prva dva meseca nisva imela, po vodo pa še danes hodiva do bližnjega izvira.
Zanimivo je, kako osnovne dobrine naenkrat postanejo tako neprecenljive…
- Nekoč sem se jezila, ko mi je po 40 minutah tuširanja, zmanjkalo tople vode. – Dandanes sem hvaležna, kadar imam tekočo vodo (ki ni zmrznila).
- Nekoč sem se pri 22°C v stanovanju pritoževala nad mrazom. – Dandanes sem v puloverju na – 8°C.
- Nekoč sem imela polno omaro čevljev različnih blagovnih znamk – Dandanes sem navdušena nad gumijastimi škornji, ki me ščitijo pred blatom in snegom.
- Nekoč sva do 2.00 visela pred televizijo ali na računalnikih – Dandanes hodiva spat okoli 21.30, pred tem pa se na različne načine posvečava en drugemu.
Doživela sva marsikaj in vsak dan nama prinese nove ter zanimive izkušnje, ki postopoma bogatijo najin pogled na svet in življenje samo. Pa vendar je vse skupaj postalo tako preprosto…
Dnevi bežijo in zopet dejansko živiva tukaj in zdaj – v tem trenutku: polnem sreče, miru & otroške razigranosti.
Ideja za blog se je prav tako pojavila popolnoma iznenada.
Sprva se nama je zdela smešna in skorajda nesprejemljiva, kajti namen najine »preobrazbe« je bil, da se osvobodiva družbenih pričakovanj in se posvetiva svoji osebni rasti. Vendar nekje globoko v sebi sva čutila, da morava to pot deliti in s tem morebiti še komu pomagati, da v sebi poišče svoj žarek sreče & notranje ravnovesje.
Pa da ne bo prevelikega pritiska – dovolj bo že, če vam nariše nasmeh na obraz ter vas za nekaj minut odvrne od vsakdanjih skrbi.
Trenutno sva v t.i. »prostoru«, ki je bil nekoč svinjak in sva ga uspela toliko pospraviti, da se lahko malenkost zavarujeva pred mrazom in vetrom. Sedim ob peči in pišem najino prvo objavo. Priznam, navkljub vsem izzivom, ki sva jih v zadnjih mesecih prestala, me je tokrat kar malo strah. Ampak na srečo tako, prijetno – z metuljčki v trebuhu. Kot pred prvim poljubom ali pa tedaj, preden se s sankami spustiš po strmem pobočju in nisi povsem prepričan katero smreko boš po poti »zajahal«.
Preprosto le upam in verjamem, da bo tudi iz tega nastalo nekaj lepega…
Želim vam, da si za trenutek vzamete čas zase ter se obdate z ljubeznijo in ravnovesjem.
Topel objem,
Aurelia