V začetku letošnjega leta sva zasnovala svoj prvi (testni) permakulturni vrt.
Na zelenici pod skednjem sva s pomočjo palic in nitke označila pravokotno površino v izmeri 75 m2. Nato sva zelenje pokosila in prekrila s kartonom. Nanj pa nasula sekance in kompost. V centru vrta sem iz »odpadnih« kamnov zgradila zeliščno spiralo ter jo prav tako zasula s kompostom.
Zatem je sledila priprava sadik, ki sem jih vzgojila kar v rastlinjakih. Ti gledajo naravnost proti jugu in zato na srečo tudi pozimi zagotavljajo dovolj sončne energije. Korenje in redkvice pa sem posejala kar direktno na gredice.
Vrt je konec marca že počasi pričel zeleneti in vsako jutro sem se radostno sprehodila skozenj ter navdušeno pozdravljala male poganjke, ki so kukali iz zemlje.
Med tem se je naša kokošja družina že odlično privadila na tukajšnji dom. Večino časa se je pasla na travniku ali se nam v skednju podila pod nogami. Kadar sva jih poklicala so veselo pritekle k nama, saj je bilo zobanje koruze iz dlani očitno boljše kot iz posode. Nikoli nam ni bilo dolgčas in če odmislimo kurje iztrebke, ki so bili dobesedno povsod, smo se imeli pravzaprav zelo lepo.
Problem se je pojavil, ko sva prvič v sezoni pokosila travo. Tedaj so koke končno našle vrt in zabava se je pričela. V dveh dneh so izginili vsi poganjki in meje med gredami ter potkami skorajda ni bilo moč več zaznati.
Prepričana sem bila, da bom kokoši uspela nekako naučiti, naj ne zahajajo na vrt, zato sem vztrajala naprej in po svojih najboljših močeh popravila nastalo škodo. Vendar v roku enega meseca je bil vrt še vsaj šestkrat popolnoma uničen in motivacija mi je počasi pričela upadati. Postavilo se je le eno vprašanje – Ali bova zagradila vrt ali kokoši?
Odločila sva se za vrt in si obenem zamislila eno »najzahtevnejših« oblik – ograjo iz trsja. »Super duper! Lepa, preprosta in naravna.« sem si mislila ter se ponovno zagnano lotila dela. Trsje sva porezala, ga očistila in privezala na palice. Res je bilo vse od naštetega, vendar obenem tudi izredno zamudno.
In medtem ko sva veselo rezala in vezala, so kure kopale in orale naprej – dokler ni zmanjkalo trsja, vrt pa je bil v skorajda nepopravljivem stanju.
Potreben je bil plan B, zato je Vallar izdelal nov večji kurnik ter ga opremil z vsem, kar sva pri prvem opazila, da manjka. Pred dobrim mesecem je domov pripeljal še dve kokoši in nadgradnja je bila tako ali tako potrebna.
Kokošnjak je bil (po mojem mnenju) naravnost čudovit in morala sva ga le še prestaviti na spodnji travnik. Tu pa je nastopila nova težava, saj ni bil ravno najlažji (no, vsaj ne zame). In tako sva ga sredi hriba na žalost zvrnila. Zato sva ga bila prisiljena prekotaliti na svoje mesto in upati, da ga pri tem ne bova preveč poškodovala. Naslednji dan sva ga še ogradila in kokošja družina je dobila nov dom.
Danes mineva dobra dva tedna od kokošje selitve in vrt si je končno opomogel. »Živčke mi kravžlja« le še plevel – saj sva očitno nasula premalo komosta, karton pa se je v tem času že povsem skompostiral. Vendar tudi z njim se relativno uspešno spopadam. Hkrati pa sem opazila, da na mnogih mestih zaščiti domačo zelenjavo pred škodljivci.
Trenutno nama vrt bogati 35 različnih vrst zelenjave, sadja in zelišč. Več pa bo pokazala prihodnost…
5 novih lekcij, ki sva se jih naučila:
- Priprave novega vrta se je potrebno lotiti jeseni;
- Kokoši in vrt niso za skupaj;
- Z zastirko je potrebno biti radodaren;
- Trsje se nabira jeseni in za to si je potrebno vzeti čas;
- Večje lesene projekte je potrebno prestavljati po delih ali pa se moram v prihodnje bolje »fizično pripraviti«.
Aurelia