Minilo je že dva meseca, od kar sem domov pripeljala našo prvo rešenko – mlado nebogljeno mucko, ki si je končno nekoliko opomogla ter pričela veselo raziskovati svet.
Prvič sem jo zagledala na poti v službo. Nekaj centimetrov stran od ceste je nepremično sedela majhna črno-bela kepica. Sprva sploh nisem bila prepričana kaj točno sem videla, saj se ni zganila niti, ko sem jo presenečeno obvila ter nadaljevala svojo pot. Bila sem pozna, zato se nisem imela časa ustavljati in sem ji v mislih le zaželela vse dobro.
Domov sem se izjemoma vračala po isti poti in kdo bi si mislil – kepica je bila še vedno tam. Nemočno me je opazovala, ko sem ji pripeljala nasproti. Tokrat nisem imela nobenega izgovora. Naglo sem ustavila na drugi strani ceste in odhitela do mucke. Revica je bila močno podhranjena, prehlajena ter imela ranjeno zadnjo tačko. Stopila sem do najbližje hiše in pozvonila. Po nekaj minutah potrpežljivega čakanja, mi je odprla prijazna starejša gospa. Razložila mi je, da je mucka njihova, vendar zanjo očitno ne morejo primerno poskrbeti, zato jo lahko vzamem. Tako sem jo nežno položila v torbico ter odhitela proti domu.
Ob prihodu sem jo najprej navdušeno pokazala ostalim družinskim članom, nato pa ji hitro pripravila posodico mačje hrane. Mljasknila jo je, kot za šalo. Apetita ji na srečo ni manjkalo. Sledilo je, njej ne preveč ljubo, opravilo. Brisačo sem omočila s toplo vodo ter jo previdno očistila, rano na tački pa razkužila z jodom.
Zvečer sem jo, kljub njeni nekolikšni nezaupljivosti, vzela v svoje naročje ter jo zavila v volnen pulover. Skupaj sva se pridružili Vallarju, ki je tedaj ravno pripravljal večerjo. Psička je ob najinem prihodu sprva obnemela ter tekaj trenutkov začudeno opazovala novo bitje, ki je kukalo izpod moje jakne. Zatem pa se je počasi približala, naju prevohala in z mucko prijazno podelila par pasjih poljubčkov. Nato se je v moje naročje namestila tudi naša, nekaj mesecev starejša, muca. Tako smo se vsi skupaj veselili zadnjega obroka tistega dne.
Pred spanjem sem mucki pripravila še posteljico. Košaro sem obložila z odrezki ovčje kože, ki so mi ostali od prejšnje zime. Pokrila pa sem jo s kupom slame. Tedaj je pričela prvič presti in očitno je bilo, da ji je končno vsaj približno udobno ter toplo.
Naslednjih nekaj dni je bilo izjemno razburljivih. Mucka se je malenkost privadila na novo okolje. Crkljati se še vedno ni želela, je pa postala pravi mali »požeruh«. Dneve je preživljala z glavo v posodici s hrano in na trenutke se je zdelo, da se v njej že kopa. Preostali čas pa je hodila za nama in z glasnim mijavkanjem opozarjala na to, da je hrane zmanjkalo.
Tedni so minevali in mucka si je vendarle nabrala nekaj moči. Pri tem je imela velike zasluge tudi starejša muca, ki je mlajšo s časom sprejela za svojo.
Vsak dan jo temeljito umije, uči novih veščin in ji pogosto celo odstopi del svoje hrane. Medtem pa seveda ne manjka tudi nekaj mačjih vzgojnih klofut, kadar je to potrebno.
Zanimivo je, da se je v tem času izboljšal tudi odnos med prvo muco in psičko. Pogosto ju namreč ujameva, medtem ko se skupaj igrata ali pa celo crkljata. Tedaj skupaj ležita v slami ter se s smrčki nežno ljubkujeta.
Naša trenutno najmlajša članica torej pridno raste in pridobiva nove izkušnje. Ob tem jo sicer najverjetneje čaka še kar nekaj izzivov in življenjskih lekcij. Pa vendar je borka, zato verjamemo vanjo. Svetloba je ob solsticiju ponovno premagala temo in počasi se približujemo obdobju obilja, ki nam bo vsem olajšal bivanje.
Aurelia